Ozaljšaj svojo spalnico, o Sion, in sprejmi Kralja Kristusa;
objemi Marijo, nebeška vrata,
kajti ona je postala prestol kerubov,
ona nosi Kralja slave;
oblak luči je Devica, saj v sebi, v svojem mesu,
nosi Sina, ki je pred jutranjo zvezdo.
Simeon ga vzame v roke in oznani ljudem,
da je on Gospod življenja in smrti in Odrešenik sveta.
(menih Kozma)
Praznik Gospodovega darovanja se na Vzhodu imenuje Ypapanti – sveto srečanje. To ni le srečanje starčka Simeona in Kristusa, gre za še nekaj več. Kot vidimo na vsaki ikoni Jezusovega darovanja, se srečata dva templja: starozavezni tempelj in novi tempelj, ki je Kristus sam. Starozavezni tempelj je bil model, podoba, ki se razodene kot prostor. Novi tempelj, Kristus, ki je Bog in človek, pa je resnično svetišče, ki popelje človeštvo v občestvo z Očetom. Torej ni več v ospredju tempelj, ki je vezan na nek določen kraj, ampak je živi tempelj Božji Sin Jezus Kristus, ki v sebi nosi polnost življenja in občestva.
Potem gre za srečanje med Staro zavezo, ki temelji na knjigi postave ter med Novo zavezo, v kateri si Beseda že privzame obličje, postane meso. Marija in Jožef sta izpolnjevala postavo in zato prinesla Dete v tempelj, da bi ga darovala Bogu. S tem pa sta omogočila, da je Sin prišel v »hišo svojega Očeta« in začel uresničevati poslanstvo, ki mu ga je Oče zaupal. To je prehod od postave k veri, od suženjstva k sinovstvu.
Tretji nivo pa je srečanje med prerokbo in njeno dopolnitvijo, srečanje med ljudstvom, ki pričakuje Mesija in med Mesijem, ki pride in v templju sreča svoje ljudstvo.
Kdorkoli sreča Kristusa, Luč narodov,
se, tako kot pravični Simeon,
ne boji več zase,
ker je našel polnost življenja.
Tako kot on, lahko vzklikne:
»Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru …«
A ga ne odpušča zato, da odide,
ampak zato, da gre oznanjat in pričevat,
da je Božje kraljestvo že med nami.
