Pomanjkanje otrok, ki vpliva na staranje prebivalstva, in prepuščanje starejših njihovi boleči samoti posredno dokazuje, da se vse konča pri nas, da štejejo le naše osebne koristi. Tako »zavrženi predmeti niso le hrana ali odvečne dobrine, temveč pogosto sama človeška bitja«.
( Vsi bratje t.19)
Morda imam tudi jaz bolečo izkušnjo odvečnosti, odvrženosti, izkušnjo, da štejejo le osebne koristi?
Ali pa tudi jaz sledim logiki odmetavanja tako v odnosu do stvari in do ljudi?
Te izkušnje so me morda zaznamovale v življenju, morda pa so skoraj nevidno vtkane v moj vsakdan. Kaj se iz tega lahko naučim?
