Danes sem šla k maši prej kot običajno. Malček utrujena od »ne-vem-česa« sem se razveselila uvodnega orgelskega preludija. »Tempelj« postane še bolj svetal, če ga napolni glasba. Pa vendar … med mašo sem premlevala današnjo pot na Vremščico z enim od fantov iz stanovanjske skupine. Kako bova hodila, koliko časa bova potrebovala, kaj bi počeli z ostalimi zvečer …
Dopoldne si vzamem še nekaj minut za branje – Za življenje sveta, Alexander Schmemann. Drugo poglavje govori o evharistiji:

»Darovanje kruha in vina, hrane, ki jo moramo jesti, da bi živeli, je tako darovanje nas samih, našega življenja in vsega sveta Njemu.« A »ob vsakokratnem darovanju našega življenja in našega sveta Bogu odkrijemo, da razen Kristusa samega, ki je Življenje sveta, ni ničesar drugega, kar bi lahko darovali.«

Razmišljam: sem danes pri maši zaradi Vremščice in ljudi in stvari, ki bi jih lahko v veliko večji meri predala Bogu, zamudila trenutek darovanja? Je Oče moje tuhtanje in tehtanje lahko preobrazil v daritev? Verujem …

s. Jana

Fotografija vzeta s spleta.