V Očetovo hišo je na praznik nedolžnih otrok odšla s. Gracija (Karolina) Premrl, na praznik svetih treh kraljev pa bo na ljubljanskih Žalah njeno telo položeno k večnemu počitku. Hvaležne za njeno življenje in pričevanje vere, se jo spominjamo v molitvi.

Sestra Gracija se je rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi. V družini je bila tretja od šestih sester in najmlajšega brata. Njeno otroštvo v družini je bilo lepo kljub vojnim letom. Dragocen ji je spomin na skupno družinsko molitev pri obedih in ob večerih. Nedelja je bila res dan počitka; občasno je šla vsa družina popoldne na obisk na mamin dom.

S šestim letom je že šla  v šolo in k prvemu sv. obhajilu, birme pa zaradi vojnih razmer ni bilo kar osem let. Ker je bila pri birmi stara 14 let, se je takrat osebno odločila za krščansko življenje. Ko je obiskovala 3. razred, je komunistična oblast prepovedala verouk v šoli, na božični dan je bil običajni pouk. Ločnica med domačim in cerkvenim ter javnim življenjem se je vse bolj krepila.

Klic v posvečeno življenje je začutila že v otroških letih. Ko je bila v srednji šoli, je župnik mlade navduševal za misijone in skrbel za njihovo duhovno rast. Dajal jim je redke duhovne knjige, ki so takrat izhajale v ciklostilu. Zaslutila je možnost, kako bi lahko uresničila svojo željo po redovnem življenju.

V zadnjem letu gimnazije je to željo močneje začutila. Naj spregovori sama: »Čutila sem: zdaj ali nikoli. Bog ve, če bom po študiju še istih misli. S sošolko, sedaj s. Zoro Škrlj, osu sva razmišljali, da greva v misijone, a sva obe pristali v uršulinskem samostanu v Škofji Loki. Za domače je bila moja odločitev pravi šok. Redovnic nismo poznali od blizu. O uršulinkah smo izvedeli samo, da so vse njihove hiše in šole podržavljene in da jim je onemogočena vsaka apostolska dejavnost. Še bolj boleče je bilo domačim sprejeti dejstvo, da nikoli več ne bom prišla domov. Srce se mi je trgalo, a jaz sem čutila, da moram vztrajati, da Gospod to od mene želi. Tata naju je z Zoro odpeljal z vozom na avtobus za Ljubljano. Tu sem dvignila prijavnico na medicinski fakulteti, kamor sem se vpisala za vsak slučaj, bolj zaradi staršev. Ko sem končno prestopila prag samostana v Škofji Loki, sem hitro začutila, da sem prišla tja, kamor me Bog kliče.

Ko obujam te spomine, me napolnjuje predvsem hvaležnost. Hvaležna sem najprej Bogu, ki se je ozrl prav name. Hvaležna sem tudi svojim domačim, ki so kljub veliki žalosti dopustili, da sem prva od otrok zapustila toplo družinsko okolje. Po devetih letih sem šla prvič na obisk domov. Po tem so se vezi med samostanom in mojimi domačimi vse bolj utrjevale.

Čutim, da mi Bog ni dal posebnih darov za uršulinski apostolat, čeprav sem z veseljem bila več let katehistinja in sem poučevala na Srednji verski šoli.«

 

Večina let s. Gracije je bila izpolnjena z opravljanjem raznih služb v skupnosti in v provinci, kot predstojnica ali vzgojiteljica. Le-te je opravljala z veliko ljubeznijo in predanostjo sestram in redovni ustanovi ter z željo, da bi bil Gospod vedno bolj poznan in ljubljen. Bila je predstojnica ali pa namestnica predstojnice v več skupnostih, provincialna svetovalka, dvakrat provincialna predstojnica, pa voditeljica junioristk in magistra novink.

V vsem času vodstvenih služb si je na razne načine zelo prizadevala za rast  edinosti v duhu sv. Angele med sestrami  v provinci.

V zadnjih letih je bila zvesta”služabnica” kot nam priporoča sv. Angela. Kolikor je mogla, je pomagala predstojnicam pri prevajanju dokumentov in Spisov sv. Angele ter delala ročna dela in sodelovala pri vseh domačih opravilih. Predvsem pa je rada molila, brala duhovne in teološke knjige. Marija, Mati Dobrega sveta jo je na poseben način spremljala vse življenje.

Zadnji dve leti  sta bili zaznamovani z boleznijo in nemočjo, kar vse je vdano nosila in darovala Bogu. Počasi je ugašala in na praznik nedolžnih otrok zjutraj mirno zaspala in se preselila v Očetovo hišo.

Naj ji Gospod povrne za vse dobro in ji v družbi Svete Družine da uživati svoj mir in veselje!